Biotska raznovrstnost

Zakaj nam je tematika pomembna?

Za Slovenijo je značilna izredno pestra in razmeroma dobro ohranjena narava. Na majhni površini ima veliko biotsko raznovrstnost, ki je predvsem posledica prepletanja različnih vrst podnebja, geološke strukture ter velikih višinskih razlik, pogosto pa je povezana tudi s tradicionalno kmetijsko rabo.

Ocenjuje se, da je okrog 60 % okolja naravnega ali polnaravnega, vključno s krajinami in površinami, s katerimi se je v preteklosti gospodarilo tradicionalno in kjer so bile kmetijske dejavnosti že davno opuščene.

Slovenija sodi med območja z nadpovprečno biotsko raznovrstnostjo. Na ozemlju države živi okoli 26.000 vrst živih bitij, ocene številčnosti vseh potencialnih vrst se gibljejo med 45.000 in 120.000. Od tega je 800 živalskih in 66 rastlinskih vrst endemičnih. Posebej značilni so gozdni, podzemni in vodni ekosistemi, mokrišča, morje, alpski in gorski svet, suha travišča idr. Sloveniji pripada manj kot 0,004 % celotne zemeljske površine in 0,014 % kopnega, vendar na tej površini živi več kot 1 % vseh znanih živečih vrst bitij na Zemlji in več kot 2 % kopenskih. Tako veliko število vrst na tako majhnem prostoru uvršča našo deželo med naravno najbogatejša območja Evrope in celo sveta.

V svetovnem merilu se Slovenija lahko ponaša z eno najvišjih podzemeljskih biotskih pestrosti (NB04). Velika večina vrst, vezanih izključno na podzemlje, je endemičnih. Vodna favna z 200 vrstami je sploh najbogatejša, kopenska s 150 vrstami pa zaostaja kvečjemu za južnejšimi deli dinarskega krasa. Pet slovenskih jamskih sistemov se je uvrstilo med 20 najbogatejših na svetu, med njimi pa visoko prednjači postojnsko-planinski jamski sistem s 50 vodnimi in 35 kopenskimi vrstami. Zakon o varstvu podzemnih jam ščiti podzemeljsko okolje kot celoto, ogroženo pa je z onesnaženjem, ki večinoma izvira s površja.

Slovenija je leta 1999 sprejela Zakon o ohranjanju narave (ZON), ki določa ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti, s katerimi se ureja varstvo prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi, in omogoča trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja. ZON vzpostavlja tudi varstvo naravnih vrednot (naravne dediščine) in temelji na spoznanju, da iz praktičnih razlogov ne moremo varovati celotne narave, ampak varstvena prizadevanja osredotočimo na tiste dele, ki jih družba nekega časa in prostora prek družbene zavesti in v končni posledici prek zakonskih meril spozna za vrednote.

V Republiki Sloveniji cilje in ukrepe na področju ohranjanja narave določa Nacionalni program varstva narave, ki je sestavni del Nacionalnega programa varstva okolja za obdobje od leta 2005 do leta 2012 (NPVO), in sicer:

• ohranjanje visoke stopnje biotske raznovrstnosti in zaustavitev upadanja te do leta 2010,
• ohranjanje oziroma doseganje ugodnega stanja ogroženih vrst in habitatnih tipov,
• varstvo in ohranitev lastnosti, zaradi katerih so deli narave opredeljeni za naravno vrednoto določene zvrsti.

Slika 1: Število troglobiotskih vrst na izbranih s podzemeljsko favno najbogatejših mestih v Sloveniji (*Opomba: V intersticialni vodi Ljubljanskega polja ni kopenske podzemeljske favne)

Vir: Sket, Zagmajster, 2004 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, NB04)

• NB04

Kakšno je stanje in kakšni so vplivi na naravno okolje?

Številčnost mnogih rastlinskih in živalskih vrst se zmanjšuje in lahko celo izumrejo. Na rdeči seznam ogroženih živali je vključenih 45 % vrst, med drugim več kot štiri petine vseh znanih vrst dvoživk in plazilcev ter skoraj polovica, to je 41 vrst sesalcev.

V zadnjih 50 letih ni bila z območja Slovenije iztrebljena nobena vrsta sesalca.

Od prej iztrebljenih vrst sta ponovno prisotna ris (Lynx lynx) in bober (Castor fiber). Ris, ki je izginil v prejšnjih stoletjih, je bil v Slovenijo ponovno naseljen leta 1973, bober pa na Hrvaško v 90. letih prejšnjega stoletja, od koder se je razširil tudi v Slovenijo. Populacija rjavega medveda (Ursus arctos) v Sloveniji je del populacije, razširjene na območju Alp–Dinaridov–Pindskega gorstva, ki je ena večjih v Evropi. V skladu s Strategijo upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji (2002) in predpisi EU se v Sloveniji izvaja selektivni in omejen odvzem živali iz narave pod strogim nadzorom in v omejenem številu, če ni druge zadovoljive možnosti in če tak odvzem ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij medveda na njegovem naravnem območju razširjenosti (NB06). Poleg tega sta bili v letu 2008 zaključeni dve študiji, ki na podlagi starosti, določene z brušenjem zob medvedov, odvzetih iz narave, in z gensko molekularnimi raziskavami med drugim podajata tudi oceno stanja slovenske populacije medvedov. Slovenski del populacije rjavih medvedov je po teh ocenah v dobrem stanju, tako z vidika številčnosti kot tudi z vidika genske raznolikosti (Jerina, Adamič, 2007, in Kos et al., 2008).

Na rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst je v kategorijo prizadetih vrst uvrščenih šest vrst morskih sesalcev iz skupine kitov in delfinov (Cetacea). Stalna prisotnost v slovenskem delu Jadranskega morja je ugotovljena za navadnega delfina (Delphinus delphis) in veliko pliskavko (Tursiops truncatus), preostale vrste pa v severni del Jadrana zaidejo le naključno (NB10).

Za ptice je bila doslej raziskana razširjenost vrst v gnezditvenem in zimskem obdobju ter ocenjena številčnost izbranih vrst znotraj območij, pomembnih za ptice. Januarsko štetje vodnih ptic poteka od leta 1988 in zajema od leta 1997 vse večje reke, celotno slovensko obalo in večino pomembnejših stoječih vodnih teles v državi (NB01) (DOPPS 2006, DOPPS 2008).

Za Slovenijo je opisano 3266 različnih domorodnih taksonov praprotnic in semenk, osnovno naravo pa jim dajejo alpski in srednjeevropski floristični elementi ter panonske, dinarske in sredozemske vrste. Vrstno bogastvo je povezano predvsem s pestrostjo habitatnih tipov, ta pa je pogojena z različnimi dejavniki, od naravnogeografskih (razpon nadmorskih višin, obsevanost s soncem, geološka zgradba) ter florogenetskih do čisto antropoloških (intenzivnost vpliva na naravo, urbanizacija, ekstenzivnost kmetovanja ...). Praprotnice in semenke so ogrožene predvsem zaradi spreminjanja življenjskega prostora, komercialnega izkoriščanja in neposrednega uničevanja, vključno z nabiranjem. Ogroženih je približno 19 % vrst, pri čemer je 29 vrst praprotnic in semenk izumrlih (Ex), 80 prizadetih (E), 254 ranljivih (V) in 257 redkih (R) (NB05).

Ohranjanje genskih virov se izvaja večinoma ex situ, v genskih bankah in zbirkah, kjer se shranjuje genetski material kmetijskih sort in pasem v obliki živih organizmov ali njihovih produktov (semen, trosov ipd.), poseben pomen ima tudi tako ohranjanje genskega materiala za redke in ogrožene vrste, kjer običajno in situ varovanje ni več mogoče. Rastlinske zbirke v Sloveniji obsegajo 11 zbirk rastlin in 3 botanične vrtove. Živalske zbirke so glede na večjo številčnost skupine bolj številne, prisotne so tudi zbirke gliv in mikroorganizmov.

Za ohranjanje kmetijske biotske raznovrstnosti se v genskih bankah s področja živinoreje in kmetijskih rastlin ohranjajo domače sorte in pasme živali ter avtohtone vrste rastlin. Z večjo intenzivnostjo kmetovanja se namreč zmanjšuje pridelava tradicionalnih in starih sort ter vrst kmetijskih rastlin in s tem povezana genska raznolikost in raznovrstnost. Razlog za to je v uporabi manjšega števila modernih sort, namenjenih intenzivni kmetijski pridelavi, ki pa v večini primerov tudi izhajajo iz istega vira in s tem omejujejo gensko raznolikost. V zadnjih letih pa je pri koruzi, navadni pšenici in krompirju opazen trend večje raznolikosti, saj se je skupno število sort v pridelavi od leta 1997 povečalo, pri ostalih poljščinah pa je bilo nespremenjeno ali pa se je zmanjševalo (KM15).

Preglednica 1: Skupno število sort po posameznih skupinah poljščin, ki so bile registrirane in potrjene za prodajo.

Vir: Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, 2009 (povzeto po kazalcu KM15).

Na področju živinoreje je od skupno 12 avtohtonih pasem domačih živali ogroženih 10. Pritisku tujih pasem uspešno kljubujejo predvsem tiste, pri katerih je zaradi načina reje pomen prilagojenosti na naravne razmere še posebej velik (kranjska čebela, jezersko-solčavska ovca). Ogroženih je tudi 9 od skupno 16 tradicionalnih pasem. Z intenzivnejšim strokovnim delom na področju ohranjanja pasem domačih živali ter z ustanovitvijo genske banke in rejskih organizacij se stanje pri ogroženih pasmah na splošno izboljšuje. Na drugi strani pa se slabša stanje pri razširjenih tradicionalnih pasmah, ki niso deležne posebnega varstvenega režima. Nekatere izmed njih ne morejo kljubovati pritisku ekonomsko konkurenčnejših svetovnih pasem, zato se njihovo število zmanjšuje (KM16).

Slika 2: Spremembe razmerja med številom ogroženih vrst in skupnim številom znanih živalskih vrst

Vir: Varstvo narave, Rdeči seznam ogroženih živalskih vrst v Sloveniji, št. 17, 1992, Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Ur. l. RS, št. 82/2002) (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, NB02)

Slika 3: Populacijsko gibanje izbranih prezimujočih vrst: kormoran (Phalacrocorax carbo), čopasta črnica (Aythya fuligula), veliki žagar (Mergus merganser), velika bela čaplja (Egretta alba), njivska gos (Anser fabalis), priba (Vanellus vanellus), žvižgavka (Anas penelope), mali ponirek (Tachybaptus ruficollis)

Vir: Štumberger, 1997, 1998, 1999, 2000, 2001, 2002, 2006; Božič, 2006, 2007, 2008 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, NB01)

Slika 4: Število pasem po posameznih vrstah domačih živali

Vir: Javna služba nalog genske banke v živinoreji in Centralna podatkovna zbirka GOVEDO, 2008, Stanje živalskih genskih virov v slovenskem kmetijstvu, 2003 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, KM16)

Varovana območja narave, ki vključujejo zavarovana območja narave, območja Natura 2000 in območja, ki izpolnjujejo pogoje za območja Natura 2000, so v letu 2009 predstavljala 39,7 % ozemlja Slovenije.

Status naravne vrednote ima v Sloveniji 14.901 delov narave, od tega je 8382 podzemnih jam. Skupna površina območij naravnih vrednot znaša 2523 km2, kar znaša 12,45 % površine države. Prevladujejo manjša območja, saj je večjih od 1 km2 le 337 (NV04).

V okviru širših (narodni, regijski, krajinski park) in ožjih (strogi naravni rezervat, naravni rezervat in naravni spomenik) zavarovanih območij, na katerih veljajo predpisani varstveni režimi, je zavarovanega 12,57 % ozemlja Slovenije. Pomemben delež teh območij predstavlja Triglavski narodni park, edini narodni park v Sloveniji. V zadnjih letih se je zavarovana površina povečala predvsem zaradi razglasitve treh večjih parkov (NV02).

V okviru ekološko pomembnih območjih je varovanega 52,16 % ozemlja, v okviru Nature 2000 35,5 %, od leta 2008 pa še 1,7 % v okviru območij, ki po mnenju Evropske komisije izpolnjujejo pogoje za posebna območja varstva, vendar z uredbo niso bila določena za območja Natura (NV03).

Slika 5: Delež pojavljanja posameznih zvrsti naravnih enot

Vir: Register naravnih vrednot, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, NV04)

Slika 6: Delež zavarovanih površin po kategorijah v Sloveniji

Vir: Register zavarovanih območij, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, NV02)

Slika 7: Območja Natura 2000

Vir: Register območij Natura 2000, Agencija RS za okolje, 2009

• Jerina, Adamič, 2007
• KM15
• KM16
• NB01
• NB02
• NB05
• NB06
• NB10
• NV02
• NV03
• NV04

Katere so gonilne sile in obremenitve?

Glavni pritiski in gonilne sile so izgube habitatov, prekomerna raba in gospodarske dejavnosti, invazivne tujerodne vrste ter onesnaženost okolja, ki pa pogosto delujejo povezano, zaradi česar je dejanske vzroke izgube biotske raznovrstnosti težko določiti. Neznan je tudi vpliv podnebnih sprememb.

Vse hitrejše zmanjševanje biotske raznovrstnosti je tako na svetovni ravni in ravni EU kot tudi na ravni Slovenije v veliki meri posledica dejavnosti človeka.

Vrednost kazalca človekovega razvoja (HDI – Human development index) se v Sloveniji od leta 1992 (ko je bil na voljo prvi preračun za Slovenijo) počasi, a stalno izboljšuje, kar pomeni, da se izboljšuje kakovost življenja oziroma družbena blaginja. Z večino tega razvoja je povezana tudi izguba biotske raznovrstnosti.

Ogroženih je 36 % vseh sesalcev, ki se pojavljajo pri nas. Med našimi ogroženimi sesalci prevladujejo netopirji (22 vrst), ogroža pa jih predvsem izguba habitata zaradi intenzivnega kmetijstva in izguba zatočišč oziroma prezimovališč zaradi neustrezne obnove zgradb in zapiranja jam. Vidro ogrožajo spremembe habitata, kot so regulacije vodotokov in odstranjevanje obrežne vegetacije, onesnaževanje vodotokov, nesreče in nezakonit lov. Rjavega medveda ogroža fragmentacija njegovega habitata zaradi gradnje novih cest. Ris in volk pa sta ogrožena tudi zaradi nezakonitega lova. Čeprav so velike pliskavke zelo prilagodljiva vrsta, vedno hitreje izginjajo iz mnogih morij sveta. Onesnaženje morja, trčenja s hitrimi čolni ter prilov v ribiške mreže predstavljajo veliko grožnjo obstoju te vrste.

Glavni pritiski in gonilne sile so na splošno dobro znani. Pogosto dejavniki delujejo povezano, zaradi česar so vzroki izgube biotske raznovrstnosti še težje določljivi:

1. Izgubljanje življenjskih prostorov, ker naravne ekosisteme spreminjamo v obdelovalne površine ali pa jih pozidamo (širjenje urbanih naselij, spremembe namembnosti, gradnja prometne infrastrukture) (TP01,KM10), predstavlja velik pritisk za vse kopne sesalce (netopirji, velike zveri).

2. Raba ekosistemov, ki ni trajnostna, in čezmerna raba biotske raznovrstnosti. Mnoge vrste so namreč vedno redkejše zaradi pretiranega izkoriščanja. Nekatere ogroža tudi nezakonit lov (ris, volk).

3. Podnebne spremembe bodo po pričakovanjih vse hujša grožnja, posledice so vidne že danes.

4. Invazivne tujerodne vrste, ki smo jih ljudje prenesli iz njihovega naravnega domovanja, v novem območju naselitve povzročajo težave domorodnim vrstam, saj z njimi tekmujejo za prostor in hrano, širijo bolezni ali so plenilci. Invazivne tujerodne vrste lahko spreminjajo življenjske prostore, porušijo odnose med organizmi v ekosistemih ali pa vplivajo na gensko sestavo populacij. Delež prisotnih invazivnih vrst v zadnjem desetletju narašča. Povečanje je očitno vzdolž velikih rek: Save, Mure in Drave, prav tako tudi ob Kolpi. Višji predeli Slovenije, predvsem Alpe in dinarski svet, imajo zaenkrat še zelo malo ali nič invazivnih vrst, vendar pa je prav izrazito povečanje deleža na zahodni meji dinarskega sveta zaskrbljujoče. V skupini za Slovenijo tujerodnih vrst rastlin je nekaj deset vrst invazivnih, med njimi na primer japonski dresnik (Fallopia japonica), veliki pajesen (Ailanthus altissima), žlezava nedotika (Impatiens glandulifera), enoletna suholetnica (Erigeron annuus) in kanadska zlata rozga (Solidago canadensis) (NB09).

5. Onesnaženje ekosistemov zaradi rabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev (intenzivno kmetijstvo), odvajanje neprečiščenih komunalnih odpadnih voda, regulacije vodotokov ipd. so lahko vzrok izgubam vrst (vidra, morski sesalci). Pozitivni trendi se kažejo pri spremljanju bilančnega presežka dušika, ki je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja znašal več kot 80 kg N/ha, po letu 2000 pa se je začel zmanjševati in se v zadnjih letih giblje med 30 in 50 kg N/ha letno (KM22).

6. Gospodarske dejavnosti, na primer turizem, v občutljivih ekosistemih Posebno občutljivo je razmerje med veliko biotsko raznovrstnostjo mnogih predelov Slovenije, ki je skupaj s pojmom »naravne lepote« izpostavljena kot ena izmed ključnih delov slovenske turistične ponudbe. Na drugi strani pa so pritiski, ki jih turizem povzroča naravnim lepotam, predvsem v občutljivih habitatnih tipih, kot so na primer kraške jame ali območja, kjer se razmnožujejo za motnje občutljive vrste (TU02).

Slika 8: Spreminjanje deleža invazivnih vrst v flori kvadranta (35 km²) med obdobjema 1987–1996 in 1997–2006 (z rdečo barvo je označen povečan delež, s črno zmanjšan)

Vir: Podatkovna zbirka »Flora Slovenije« CKFF, Miklavž na Dravskem polju (dr. Nejc Jogan, Oddelek za biologijo Biotehniška fakulteta)

Slika 9: Letno število obiskovalcev izbranih naravnih znamenitosti v Sloveniji

Vir: Obiskovalci pomembnejših turističnih znamenitosti, Rezultati raziskovanj, Statistični urad RS, 1996–2002; Obiskanost pomembnejših turističnih znamenitosti, igralnic, kopališč, galerij in muzejev ter dnevi poslovanja, Slovenija, Statistične informacije 21, Statistični urad RS 2004–2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, TU02)

• KM10
• KM22
• NB09
• TP01
• TU02

Kakšni so obeti za leto 2020?

Gospodarski napredek in dvig blaginje bo Slovenija dosegla ob učinkovitejši rabi naravnega kapitala, ohranjanju narave in dvigu kakovosti bivalnega okolja.

Skladno s Strategijo razvoja Slovenije bo Slovenija morala v obdobju 2005–2013 pričakovan gospodarski napredek in dvig blaginje doseči ob učinkovitejši rabi naravnega kapitala, ohranjanju narave in dvigu kakovosti bivalnega okolja.

Po letu 2010 pa bo zlasti zaradi izčrpavanja virov okolja in trajno (globalno in lokalno) nesprejemljive porabe naravnih virov in obremenjevanja na prebivalca tudi v Sloveniji potreben odločnejši prehod k razvojno-okoljskemu modelu okrepljene trajnostnosti (sonaravnosti) in optimalnega ohranjanja naravnega kapitala. Ob pričakovanem tehnološkem razvoju in prehajanju v energetsko učinkovitejšo informacijsko družbo je temeljni razvojno-varovalni cilj Slovenije zmanjševanje sedanje visoke rasti porabe energije vsaj na tisto, predvideno z Nacionalnim energetskim programom, ter stabilizacija v obdobju do let 2020–2025.

Kakšni so odzivi na državni ravni?

Ustanavljanje zavarovanih območij, ekološko pomembnih območij in posebnih varstvenih območij, vzpostavljen informacijski sistem ter dobro delujoč sistem dovoljenj na področju ohranjanja narave so ključni ukrepi, ki so vzpostavljeni na nivoju države. Na področju razvoja podeželja se letno povečujejo zemljišča, vključena v izvajanje kmetijsko okoljskih ukrepov.

V okviru Evropske unije so se voditelji držav že leta 2001 s sklepi Evropskega Sveta v Goeteborgu zavezali k zaustavitvi izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010, na svetovni ravni pa je bil ta cilj še dodatno potrjen na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju (Johannesburg, 2002).

V Sloveniji je med najpomembnejšimi (in najstarejšimi) mehanizmi ohranjanja rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih habitatov ustanavljanje zavarovanih območij, z vstopom v Evropsko unijo pa smo vzpostavili tudi ekološko pomembna območja ter posebna varstvena območja (Natura 2000).

Z vidika ohranjanja mokrišč je Slovenija leta 1972 ratificirala Ramsarsko konvencijo. Na seznamu mednarodno pomembnih mokrišč, tako imenovane ramsarske lokalitete, so tri slovenska mokrišča, ki skupaj obsegajo 8205 ha površja. Leta 1993 so bile kot prve uvrščene na seznam Sečoveljske soline, leta 1999 so jim sledile Škocjanske jame, leta 2006 pa še Cerkniško jezero z okolico (ARSO, 2007).

Na podlagi sistemskega Zakona o ohranjanju narave je vzpostavljen in dobro delujoč sistem dovoljenj na področju ohranjanja narave, odškodninski sistem v postopkih škode, ki jo povzročajo živali prosto živečih vrst (NB07), operativen je sistem nadzora pri uvozu in izvozu ogroženih prostoživečih rastlinskih in živalskih vrst ter (konvencija CITES). Intenzivno poteka nadgradnja informacijskih sistemov za lažje operativno delo, skladno s programi se izvaja tudi obveščanje in informiranje javnosti o stanju, pripravi in izvajanju zakonodaje.

Kmetijstvo je v preteklosti v Sloveniji omogočilo veliko pestrost vrst in habitatov ter odločilno oblikovalo kulturno krajino. Oblikovanje varovanih območij je le prvi korak k ohranjanju tradicionalnih kmetijskih habitatov, dejansko pa bomo te habitate ohranili le, če bodo imeli kmetje za ohranitev obstoječega stanja ekonomski interes. Delež kmetijskih zemljišč, ki so vključena v različne oblike varovanja, je leta 2007 znašal 25,1 %, kmetijska zemljišča pa so pokrivala 19,7 % varovanih območij narave; pretežni del varovanih območij je pokrival gozd (71,2 %) (KM06).

Za ohranjanje biotske raznovrstnosti in zaščite ogroženih habitatov so kmetijska območja z visoko naravno vrednostjo ena pomembnejših možnosti, saj so to območja ekstenzivnega kmetijstva z veliko pestrostjo bioloških vrst in habitatov. Večina kmetijskih območij z visoko naravno vrednostjo je v zahodni in južni Sloveniji, pri čemer so v ospredju zlasti območja v gričevnatem, hribovskem in gorskem svetu. Ta območja predstavljajo med 20 in 30 % celotnega ozemlja države (KM05).

V Programu razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 (2007) je načrtovano, da se bodo do leta 2013 kmetijsko-okoljski ukrepi izvajali na 365.000 ha kmetijskih zemljišč v uporabi. Površine zemljišč, ki so vključene v izvajanje kmetijsko-okoljskih ukrepov, se iz leta v leto povečujejo in so v letu 2007 obsegale 328.364 ha. Najbolj so se povečale površine, na katerih se izvajajo ukrepi za zmanjšanje porabe vložkov in izboljšanje kakovosti tal in voda, najmanj pa površine z ukrepi, ki so namenjeni predvsem ohranjanju kulturne krajine in biotske raznovrstnosti. Slednje površine kljub temu še vedno zavzemajo največji delež vseh površin s kmetijsko-okoljskimi ukrepi (49 %) (KM03).

Iz leta v leto je večji tudi odziv kmetijskih gospodarstev na kmetijsko politiko, ki podpira širjenje ekološkega kmetovanja. Površine zemljišč, namenjene ekološkemu kmetovanju, so se v obdobju 1999–2007 povečale z 2400 ha na 29.322 ha oziroma z 0,5 na 5,9 % vseh kmetijskih zemljišč v uporabi (KM08).

V okviru Nacionalnega programa varstva narave so določeni podrobnejši cilji, ki so: ohranitev biotske raznovrstnosti s programom ukrepov varstva rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in ekosistemov; varstvo naravnih vrednot s programom ustanavljanja zavarovanih območij in obnovitve naravnih vrednot; način izpolnjevanja mednarodnih obveznosti; vzgoja in izobraževanje na področju ohranjanja narave; ozaveščanje javnosti o pomenu ohranjanja narave; zagotavljanje finančnih virov za izvajanje varstva narave.

Slovenija je oktobra 2007 sprejela operativni program – Program upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2007–2013, ki je namenjen doseganju varstvenih ciljev in zato določa varstvene ukrepe (ukrepe varstva narave, ukrepe prilagojene rabe naravnih dobrin, ukrepe prilagojene kmetijske prakse, ukrepe upravljanja voda in druge ukrepe), ki so potrebni za zagotavljanje ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst ter habitatnih tipov. Eden izmed ciljev je tudi povečanje deleža zavarovanih območij.

S ciljem ohranjanja ugodnega stanja ogroženih vrst velikih zveri in zmanjševanje konfliktov v prostoru je v pripravi nov Akcijski načrt upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji za obdobje 2007–2011. V septembru 2009 je Vlada RS sprejela Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja z volkom (Canis lupus) v Sloveniji.

V pripravi je tudi Operativni program – strategija ravnanja s tujerodnimi invazivnimi vrstami. Širjenje invazivnih tujerodnih vrst je eden izmed pomembnih vzrokov zmanjševanja biotske raznovrstnosti, zato je za ohranjanje čim bolj naravne sestave biocenoze nadzor in preprečevanje vnosa katerih koli tujerodnih vrst ključen in nadvse pomemben ukrep, ki bo podrobneje opredeljen v operativnem programu.

Eden izmed ključnih ciljev je tudi vzpostavitev sistema spremljanja stanja biotske raznovrstnosti na podlagi sklopa kazalcev (stanje, pritiski, odzivi), ki vključuje izpopolnitev sistema ugotavljanja ogroženosti vrst in habitatnih tipov. Poleg spremljanja stanja je nujno tudi spremljanje izvajanja zakonsko določenih varstvenih ukrepov, saj so ti nujni za vrednotenje učinkovitosti našega delovanja in doseganja zastavljenih ciljev. Le tako je mogoče opozarjati na spremembe v okolju in sprejemati strokovne odločitve in nove ukrepe. Ne nazadnje je poznavanje stanja biotske raznovrstnosti poročevalska obveznost Slovenije v okviru Evropske skupnosti, pomemben vidik spremljanja pa so tudi promocija, ozaveščenost ter dostop do podatkov in informacij.

Slika 10: Izdana dovoljenja CITES

Vir: Agencija RS za okolje, 2009

Slika 11: Deleži varovane kmetijske zemlje od skupne kmetijske zemlje v Sloveniji po različnih varovanih območjih

Vir: Agencija Republike Slovenije za okolje, 2007, Raba zemljišč - MKGP, 2008; Obdelava podatkov KIS, 2008 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, KM06)

Slika 12: Površine zemljišč, vključene v kmetijsko-okoljske programe

Vir: Poročila o stanju kmetijstva, živilstva in gozdarstva 1999–2007, MKGP (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, KM03)

• KM03
• KM05
• KM06
• KM08
• NB07