Podnebne spremembe

Zakaj nam je tematika pomembna?

Za Slovenijo je značilna velika spremenljivost vremenskih in podnebnih razmer, česar posledica je povečano število ekstremnih vremenskih dogodkov. Ti vplivajo na proizvodnjo hrane, povzročajo hudourniške poplave in plazove ter s tem škodo na objektih, v skrajnih primerih pa ogrožajo tudi človeška življenja.

Podnebne spremembe predstavljajo vse večjo grožnjo tako za okolje kot socialni in gospodarski razvoj ter zahtevajo hitro ukrepanje.

Slovenija leži v zmernem geografskem in podnebnem pasu, za katerega je značilna velika spremenljivost podnebnih in vremenskih razmer. Na našem ozemlju se prepletajo vplivi mediteranskega, gorskega in celinskega podnebja, vsako leto smo priča tudi ekstremnim vremenskim dogodkom. Meritve temperature kažejo podobne spremembe, kot jih zasledimo tudi v Evropi. Povprečna temperatura narašča, povečanje pa je najbolj opazno v zadnjih dvajsetih letih. Segrevanje ozračja ni edina posledica podnebnih sprememb, skrbijo nas tudi spremembe zračnih tokov, vremenskih vzorcev, spremembe razporeditve in količine padavin ter pogostost in moč nevarnih vremenskih dogodkov. Škoda, ki nam jo povzročajo izredni vremenski in podnebni dogodki, strmo narašča, tudi zaradi vse dražje infrastrukture in gradnje na območjih, ki jih naši predniki zaradi velike izpostavljenosti naravnim silam niso intenzivno izkoriščali.

Odstopanja od običajne porazdelitve padavin čez leto lahko povzročijo sušo ali poplave. V zadnjih letih smo bili v Sloveniji pogosto priča hudim poletnim sušam, ko sta poletno pomanjkanje padavin pogosto spremljala visoka temperatura zraka in neobičajno veliko sončnega vremena. Po drugi strani pa nam škodo povzročajo poplave. Vse pogostejše so tudi zelene zime, saj je količina novozapadlega snega po nižinah vedno manjša. Rastline se na toplejše ozračje odzivajo s podaljšano rastno sezono in so zato ranljivejše za pomladansko pozebo.

Oba ledenika v Sloveniji (Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto) sta zaradi nizke lege občutljiva za spremembe podnebja. Ob nadaljevanju naraščanja temperature ozračja pričakujemo njuno preoblikovanje iz ledenika v snežišče.

Glede števila neviht spada Slovenija v sam evropski vrh. Vsako leto je nekaj hudih neurij z veliko škodo, ki jo največkrat povzročijo toča, močni sunki vetra in nalivi. Močni kratkotrajni nalivi ali obilne nekajdnevne padavine lahko povzročijo poplave, saj zaradi prevladujočega hudourniškega značaja vodotokov ti narastejo zelo hitro. Zaradi razmočenosti terena se lahko sprožijo zemeljski plazovi. V prihodnje se predvideva, da se bo taljenje snega začenjalo bolj zgodaj, zaradi česar pričakujemo visoke pretoke rek zgodaj spomladi, saj se te napajajo tudi s taljenjem snega iz gora. Slednje že zdaj povzroča minimalno višanje gladine morje, zaradi česar bodo v prihodnje prizadeta predvsem nižje ležeča obalna območja, na primer soline.

Za obdobje do konca 21. stoletja lahko ob dosedanjem gibanju izpustov TGP ter ob uresničitvi srednjega scenarija, SRES (IPPC, 2007), v Sloveniji pričakujemo dvig temperature med 3 in 3,5 °C, pri čemer se bodo poletja ogrela najbolj izrazito, in sicer za 4 do 4,5 °C. Količina padavin naj bi se na letni ravni zmanjšala za približno do 10 %. S tem bodo poletja bistveno bolj suha, in sicer za 15 do 20 %, pozimi pa lahko celo pričakujemo dvig količine padavin za do 10 %. Zelene zime bodo zato v nižinskem svetu pogostejše, pričakujemo lahko tudi več vročinskih valov ter po drugi strani več močnih nalivov in neurij (Bergant, 2009). Drugi vir (MKGP, 2008) navaja, da se bodo v obdobju od leta 2001 do leta 2030 temperature zraka predvidoma povečale za 0,5 do 2,5 °C, od leta 2031 do leta 2060 za 1 do 3,5 °C in od leta 2061 do leta 2090 za 1,5 do 6,5 °C. Razpon napovedi spremembe letne količine padavin je od +10 do –30 odstotkov. Še več negotovosti je s prihodnjo količino in razporeditvijo padavin po letnih časih. Po nekaterih ocenah se bo količina padavin poleti zmanjšala do 20 odstotkov (MKGP, 2008).

Ob hitri rasti prebivalstva in čezmerni rabi naravnih virov se veča občutljivost družbe za spremenljivost podnebja. Dejstvo je, da izpusti TGP v Sloveniji naraščajo, najbolj iz energetike in prometa. Rast izpustov je v večini posledica gospodarske rasti tako v Sloveniji kot v širši regiji, posledica česar je razklop med ekonomsko in okoljsko komponento razvoja. Izrazit porast izpustov iz tranzitnega prometa je zaznati predvsem po vstopu Slovenije v EU. S podpisom Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) se je Slovenija pridružila prizadevanjem za zmanjšanje vpliva človekovih dejavnosti na okolje, s podpisom Kjotskega protokola pa se je zavezala, da bo v prvem ciljnem obdobju 2008–2012 zmanjšala svoje izpuste za 8 % glede na bazno leto 1986. Za doseganje ciljev Kjotskega protokola bo Slovenija uporabila sistem trgovanja s pravicami do izpustov TGP, ki pokrivajo približno 44 % vseh izpustov, uveljavila ponore TGP ter prožne kjotske mehanizme. Po projekcijah naj bi se izpusti TGP v Sloveniji v obdobju 2008–2012 zmanjšali, toda še vedno naj bi bili nad ciljno vrednostjo Kjotskega protokola. Vpliva gospodarske krize na izpuste TGP še ne moremo ovrednotiti. Glede na pretekle trende pa tudi z uveljavljanjem ponorov kjotski cilj za Slovenijo ni uresničljiv.

• Bergant, 2009
• IPPC, 2007
• MKGP, 2008

Katere so gonilne sile in obremenitve?

Ob hitri rasti prebivalstva in prekomerni rabi naravnih virov se veča občutljivost družbe na spremenljivost podnebja. Dejstvo je, da izpusti TGP v Sloveniji naraščajo, najbolj iz energetike in prometa. Rast izpustov je v večini posledica gospodarskega razvoja.

Okoljski odtis Slovenije odraža netrajnostne vzorce rabe energije v sektorjih promet in energetika, ki največ prispevata k skupnim izpustom TGP.

V Sloveniji je leta 2005 v mestih živelo 51 % prebivalcev, kar je precej manj od evropskega povprečja (72 %) (UMAR, 2009). Prebivalstvo se iz večjih mest izseljuje v okolico. Selitve na mestna obrobja pomenijo pritisk na kmetijska zemljišča ter na obstoječo komunalno in družbeno infrastrukturo, ki običajno ni prilagojena povečanemu številu priseljenega prebivalstva. Veča se tudi dnevna mobilnost.

Na področju gospodarstva je za obdobje zadnjih desetih let značilno razmeroma počasno prestrukturiranje v smeri krepitve in rasti storitvenih dejavnosti, ob hitrem upadanju pomena kmetijstva in rahlem zmanjšanju deleža industrije. V primerjavi z EU imamo v Sloveniji razmeroma visok delež predelovalnih delavnosti, struktura gospodarstva pa kaže na nadpovprečne deleže vseh energetsko intenzivnih proizvodenj, to je nekovinske, kovinske in papirne. To so sektorji, ki se po intenzivnosti izpustov v zrak na enoto proizvoda uvrstijo najslabše (UMAR, 2009).

Okoljski odtis se za Slovenijo od leta 1999 dalje nenehno povečuje. K temu največ prispevajo energenti. Po podatkih omrežja Global FootPrint je okoljski odtis Slovenije v letu 2006 znašal 3,9 gha/osebo in je nekoliko nižji od evropskega (4,5 gha/osebo). Slovenija je od leta 1999 v okoljskem deficitu, ki je v letu 2006 znašal –1,5 gha/osebo (GFN, 2009).

Slika 1: Okoljski odtis, biokapaciteta in okoljski deficit v Sloveniji

Vir: Global Footprint Network, 2009

Izpusti TGP so bili leta 2007 v Sloveniji 20.722 kt ekvivalenta CO2, ocena za leto 2008 pa znaša 21.331 kt.

Zaradi podpisa Kjotskega protokola, s čimer se je Slovenija zavezala k 8-odstotnemu zmanjšanju izpustov TGP glede na izhodiščno leto 1986, bomo morali v obdobju 2008–2012 zmanjšati skupne izpuste na letno raven, ki znaša 18.726 kt ekvivalenta CO₂. V skupnem deležu izpustov TGP je imel v letu 2007 največji delež CO₂ (82,0 %). Sledita metan (10,5 %), večinoma iz odpadkov in kmetijstva, ter N₂O (6,4 %), iz kmetijstva in prometa. Izpusti F-plinov (HFC, PFC in SF₆) so zelo majhni (1,1 %), vendar zaradi visokega toplogrednega učinka njihov prispevek k segrevanju ozračja ni zanemarljiv. Čeprav se skupni izpusti TGP v primerjavi z izhodiščnim letom niso dosti spremenili, se je v letu 2007 precej spremenila njihova porazdelitev po sektorjih. K skupnim izpustom TGP največ prispeva energetika (v letu 2007 32 %), sledi promet (v letu 2007 26 %). Zaradi cestnega prometa se celotni izpusti TGP v zadnjih dveh letih povečujejo za več kot odstotek letno, kar izniči prizadevanja za njihovo zmanjšanje v vseh drugih sektorjih. Rast izpustov iz prometa je zlasti posledica gospodarske rasti tako v Sloveniji kot v širši regiji. Opazno zmanjšanje izpustov v primerjavi z izhodiščnim letom že vrsto let beležimo v sektorju raba goriv v industriji in gradbeništvu. Prispevek tega sektorja k skupnim izpustom se je z 22 % v izhodiščnem letu znižal na 11 % v letu 2007. Za izpuste iz drugih sektorjev ne beležimo tako velikih sprememb. Nekoliko nižji so izpusti iz kmetijstva kot posledica zmanjšanja števila glav živine zaradi intenziviranja živinoreje. Glede na izhodiščno leto so se izpusti zaradi ravnanja z odpadki zvišali za 21 %, k čemur so prispevali zgolj izpusti iz odlagališč komunalnih odpadkov. Izpusti iz odpadnih voda so se v tem času znižali (PS03).

Slovenija ima relativno veliko gozdov (58,5 %) (GZ04), ki bi jih lahko izkoriščala kot ponor in s tem zmanjšala izpuste TGP. Po zadnjih ocenah se v Sloveniji letno zaraste približno 5000 ha zemljišč. Zadnji popis gozdnih virov za leto 2005 vsebuje tudi ocene akumulacije ogljika v gozdovih. Po podatkih iz omenjene študije znaša povprečna letna akumulacija (brez upoštevanja letnega poseka) CO₂ v gozdovih v obdobju 1990−2005 kar 9867 kt ekvivalenta CO₂ na leto, kar predstavlja skoraj 50 % letnih izpustov CO₂. Za Slovenijo dovoljena kvota ponorov znaša 1320 kt CO₂ ekv. (OP TGP-1, 2009).

Na področju energetike je v letu 2007 k skupnim izpustom TGP največ prispevala raba energije, in sicer z deležem 81 %, od tega največ proizvodnja električne energije in toplote ter promet. V obdobju 2000–2007 so se izpusti zaradi proizvodnje električne energije in toplote povečali za skoraj 20 % (povprečna letna rast 2,6 %), leta 2007 pa je rast znašala 3,3 % (EN01).

Raba končne energije se je po znižanju leta 2007 v letu 2008 občutno povečala. Povečanje je posledica rasti v prometu ter široki rabi, medtem ko se je v industriji raba končne energije zmanjšala. Največji delež v rabi končne energije je imel promet, sledijo industrija, gospodinjstva in ostala raba (EN10).

Slika 2: Letni izpusti TGP po sektorjih

Vir: Arhiv TGP, Agencija RS za okolje, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, PS03)

Slika 3: Raba končne energije po sektorjih za obdobje 1992-2008 in deleži posameznih sektorjev v rabi končne energije v letih 1992, 2000, 2005 in 2008

Vir: SURS, 2009; Institut Jožef Stefan, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, EN10)

Slovenija ima v primerjavi z EU visoko energetsko intenzivnost

Slovenija ima v primerjavi z EU visoko energetsko intenzivnost, kar lahko pripišemo nižjemu BDP na prebivalca kot je povprečje EU, visokemu deležu industrije v BDP in vplivu tranzitnega prometa. Leta 2008 se je energetska intenzivnost skupne rabe energije po šestih letih zmanjševanja zopet povečala, kar predstavlja odmik od zastavljenih ciljev. Primerjava intenzivnosti leta 2007, izračunanih iz BDP v enotah standardne kupne moči, pokaže, da je intenzivnost slovenskega gospodarstva za približno 12 % višja od intenzivnosti gospodarstva EU-25 (EN11).

Skupna raba energije se je leta 2008 povečala za znatno več kot v povprečju v obdobju 1992–2008. Največji delež so imela tekoča goriva, sledijo trdna goriva, jedrska energija, plinasta goriva in obnovljivi viri energije. Leta 2008 so se povečali deleži tekočih goriv, jedrske energije in obnovljivih virov energije. Rast skupne rabe energije je v Sloveniji višja kot v EU-15 (EN16).

Delež obnovljivih virov v skupni rabi energije se je leta 2008 povečal in znaša 10,9 %, kar je še vedno za 1,1 odstotne točke manj od nacionalnega cilja, ki naj bi ga dosegli do leta 2010. Petinpetdeset odstotkov vse obnovljive energije se porabi v toplotne namene, ostali del za proizvodnjo električne energije. Prevladuje biomasa, ki predstavlja 55 % vse porabe obnovljivih virov energije, 41 % pa vodna energija (EN18).

Proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov energije je bila leta 2008 občutno višja kot leto prej zaradi večje vodnatosti rek ter začetka sosežiga lesne biomase v velikih termoenergetskih objektih. Slovenija je kljub temu dosegla za 13 % nižji delež od ciljnega (EN19).

Izpusti TGP iz prometa so se v Sloveniji do leta 2007 povečali za 165 % (glede na leto 1986), največ iz cestnega prometa (za 174 %). Povečanje izpustov je posledica porasta števila vozil in tranzitnega prometa (zlasti od leta 2004, ko je Slovenija postala članica EU) (PR09).

Obseg tonskih kilometrov slovenskih prevoznikov se je v obdobju 2004–2007 povečal kar za 52 %. Število prehodov tovornih vozil čez mejne prehode z Madžarsko se je v enakem obdobju povečalo kar za 112 % (PR02). Uvajanje biogoriv v Sloveniji in cilji na tem področju zaostajajo za referenčnimi vrednostmi iz Direktive EU o spodbujanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v prometu, ki znašajo 2 % do konca leta 2005 in 5,75 % do konca leta 2010. Odmike od referenčnih vrednosti Slovenija argumentira z omejenimi možnostmi proizvodnje biogoriv (PR13).

Slika 4: Gibanje skupne rabe energije, bruto domačega proizvoda ter skupne energetske intenzivnosti v obdobju 1995-2007 glede na leto 1995 in primerjava z gibanjem intenzivnosti v EU-25

Vir: Statistični urad RS, 2009; Evropski statistični urad, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, EN11)

Slika 5: Razvoj tovornega prometa v Sloveniji (cestni promet – tkm slovenskih prevoznikov doma in v tujini, železniški promet – neto tkm na omrežju Slovenije, pomorski promet – t prispelega in odpremljenega blaga v pristaniščih, letalski promet – t prispelega in odpremljenega blaga na letališčih)

Vir: Statistični letopis RS, Statistični urad RS, 2009 (sklic: Kazalci okolja v Sloveniji, PR02)

• EN01
• EN10
• EN11
• EN16
• EN18
• EN19
• GFN, 2009
• GZ04
• OP TGP-1, 2009
• PR02
• PR09
• PR13
• PS03
• UMAR, 2009

Kakšni so obeti za leto 2020?

Projekcije izpustov TGP do leta 2020 nakazujejo zmanjšanje, kljub predvideni gospodarski rasti. Kjotski cilj za Slovenijo do leta 2012 najverjetneje ni dosegljiv.

Predvidevanja, kako se bodo podnebne spremembe odražale v prostoru, v veliki meri otežujejo prepletanje gorskega, celinskega in sredozemskega podnebja ter geografske značilnosti Slovenije. Glede na dosedanje vrednosti izpustov TGP so bile izdelane projekcije za obdobje 2010–2012–2020.

Projekcije TGP za obdobje 2010-2012-2020 se nanašajo na dva scenarija zmanjševanja TGP - na scenarij z ukrepi ter na scenarij z dodatnimi ukrepi. Dodatni ukrepi predvidevajo višjo intenziteto izvajanja ukrepov v široki rabi ter industriji, v dodatnem obsegu finančnih sredstev v višini 100 mio. EUR. Ker se bo v industriji spodbujala samo višja učinkovitost rabe električne energije, ima na projekcije v široki rabi vpliv samo višja intenziteta izvajanja ukrepov (dodatna sredstva za ukrepe učinkovite rabe energije v stavbah ter dodatna sredstva za podeljevanje ugodnih kreditov za ukrepe učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije) (OP TGP-1, 2009).

Izhodiščni izpusti TGP za Slovenijo znašajo 20.354 kt CO₂ ekv. Osemodstotno zmanjšanje izpustov pomeni, da bi morali v obdobju 2008–2012 doseči povprečne letne izpuste 18.726 kt CO₂ ekv. Pri doseganju kjotskega cilja bo Slovenija skladno s sklepom 11/CP.7 Konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja lahko uporabila ponore CO₂ iz povečevanja lesne biomase v gozdovih v višini 1320 kt CO₂ ekv. Iz tega sledi, da moramo v kjotskem obdobju povprečne letne izpuste zmanjšati na 20.046 kt CO₂ ekv. (OP TGP-1, 2009).

Projekcije izpustov TGP za obdobje 2008–2012 kažejo zmanjševanje izpustov na vrednost 21.112 kt CO₂ ekv. (scenarij z ukrepi) oziroma na vrednost 21.083 kt CO₂ ekv. (scenarij z dodatnimi ukrepi), kar je nad ciljno vrednostjo Kjotskega protokola (18.726 kt CO₂ ekv.). Tudi z uveljavljanjem dovoljenih ponorov (povprečje dovoljenih ponorov za obdobje 2008–2012 znaša 1320 kt CO₂ ekv.) kjotski cilj ni uresničljiv (Poročilo ETS, 2009). Zato na podlagi tako projekcij kot dovoljenih ponorov upravičeno sklepamo, da Slovenija kjotske obveznosti ne bo izpolnila. Razliko izpustov bo morala nadomestiti z uporabo prožnih kjotskih mehanizmov. Pri predvideni ceni 15 EUR/t CO₂ bomo za nakup potrebnih pravic do izpustov TGP v obdobju 2008–2012 na podlagi projekcij, ki pa še ne vključujejo vpliva gospodarske krize na izpuste, potrebovali nekaj manj kot 80 mio. EUR (OP TGP-1, 2009).

Preglednica 1: Projekcije izpustov TGP z upoštevanjem ukrepov ter dodatnih ukrepov in primerjava s kjotskimi cilji.

*Bazno leto (za CO₂, CH₄, N₂O – 1986; za F-pline – 1995)
Vir: Poročilo ETS, 2009.

Glavna vira izpustov TGP sta oskrba z energijo in promet. V letu 2008 naj bi bili izpusti iz teh dveh sektorjev poravnani, predvsem zaradi zmanjšanja izpustov iz proizvodnje električne energije in toplote (ki bo posledica nižjih kvot v okviru sistema EU-ETS) ter povečanja izpustov iz prometa (ki bo posledica velike rasti prodaje dizelskega goriva, k čemur pomembno prispeva tranzitni promet). Po letu 2008 naj bi bili izpusti v oskrbi skoraj nespremenjeni, predvsem zaradi določenih kvot za obdobje 2008–2012. Izpusti iz prometa naj bi se zaradi gospodarske krize ter začetka izvajanja ukrepov (gradnja železniške infrastrukture, javni potniški promet) postopoma zniževali. Po letu 2012 se zaradi zmanjševanja kvot v sistemu EU-ETS predvidevata zmanjšanje izpustov TGP iz oskrbe z energijo ter povečanje izpustov iz prometa. Slednje velja pripisati naraščajočemu prometu, predvsem zaradi širjenja EU na države zahodnega Balkana. Izpusti iz industrije se bodo po rahlem naraščanju v obdobju 2008–2012 (zaradi izpustov v delu industrije, ki ni vključen v EU-ETS) po letu 2012 znatno znižali. Slednje velja tudi za široko rabo, predvsem po letu 2009. Zmanjšanje bo posledica izvajanja ukrepov na stavbah ter povečevanja deleža obnovljivih virov energije pri proizvodnji toplote. V kmetijstvu se bodo izpusti zaradi naraščanja števila živali rahlo povečali, pri odpadkih pa zaradi zmanjševanja količine odloženih biorazgradljivih odpadkov zmanjšali (OP TGP-1, 2009).

Glede na projekcije naj bi bili izpusti TGP leta 2010 v primerjavi z letom 2007 nižji v oskrbi z energijo (8 %), v industriji (11 %) ter pri odpadkih (1 %), višji pa v prometu (12 %), drugih področjih (34 % po scenariju z ukrepi ter 33 % po scenariju z dodatnimi ukrepi) ter v kmetijstvu (2 %). Scenarij za leto 2020 kaže podobno stanje – v primerjavi z letom 2007 bodo izpusti nižji v oskrbi z energijo (za 24 %), v industriji (za 22 %) ter pri odpadkih (za 16 %), višji pa v prometu (za 24 %), na drugih področjih (za 18 % po scenariju z ukrepi oziroma za 14 % po scenariju z dodatnimi ukrepi) ter v kmetijstvu (za 4 %) (OP TGP-1, 2009).

Izpusti zavezancev v sistemu EU-ETS so v obdobju 2008–2012 določeni s količino pravic do izpustov TGP po Državnem načrtu razdelitve emisijskih kuponov za obdobje 2008–2012. Povprečna letna količina podeljenih pravic obstoječim napravam v tem obdobju znaša 8168 kt CO₂, za nove vstope pa je rezervirano 131 kt CO₂ pravic. Skupaj izpusti virov v EU-ETS znašajo 8299 kt CO₂. Na podlagi projekcij so bili dejanski izpusti virov v EU-ETS v obdobju 2008–2012 ocenjeni na 9514 kt CO₂. Razlika oziroma neposredni učinek EU-ETS je enak 1215 kt CO₂ ekv.

Preglednica 2: Primerjava dejanskih emisij virov v EU-ETS in podeljenih pravic na podlagi državnega načrta razdelitve emisijskih kuponov.

Vir: Poročilo ETS, 2009.

Po letu 2012 naj bi bili v shemo EU-ETS vključeni vsi obstoječi viri (iz obdobja viri 2008–2012) ter dodatno viri iz naslova proizvodnje aluminija. Za določitev emisijskih pravic po letu 2012 je bila letna količina pravic v obdobju 2008–2012 vsako leto zmanjšana za 1,74 % z izhodiščnim letom 2010. Ob upoštevanju, da so izpusti virov, ki so v EU-ETS, s podeljenimi pravicami do izpustov TGP, že določeni, lahko iz skupnega cilja izračunamo cilj za obdobje 2008–2012 za vire izpustov, ki niso vključeni v EU-ETS. Izpolnjevanje kjotske obveznosti je od teh virov v celoti odvisno. Ob upoštevanju ponorov za izpolnjevanje kjotske obveznosti bi morali biti povprečni letni izpusti ostalih virov v obdobju 2008–2012 manjši ali enaki 11.747 kt CO₂ ekv.

Slika 6: Gibanje izpustov in projekcij izpustov TGP z upoštevanjem ukrepov ter dodatnih ukrepov in primerjava s Kjotskimi cilji

Poročilo ETS, 2009

Slika 7: Dosedanji potek emisij TGP po sektorjih do leta 2007 in potek po projekciji z ukrepi do leta 2020

Vir: OP TGP-1, 2009

• Poročilo ETS, 2009

Kakšni so odzivi na državni ravni?

Za doseganje ciljev Kjotskega protokola bo Slovenija uporabila sistem trgovanja s pravicami do izpustov TGP, ki pokrivajo približno 44% vseh izpustov, uveljavila ponore TGP ter prožne kjotske mehanizme.

Za potrebe zmanjševanja izpustov TGP je Slovenija sprejela ukrepe v okviru operativnega programa.

Republika Slovenija je leta 2002 ratificirala Kjotski protokol in s tem prevzela obveznost, da izpuste TGP v obdobju 2008–2012 v povprečju zmanjša za 8 % glede na dogovorjene izpuste v baznem letu 1986. Z namenom izvrševanja obveznosti Kjotskega protokola je Slovenija sprejela ukrepe ter ključne instrumente, ki so podrobneje opredeljeni v Operativnem programu zmanjševanja izpustov TGP do leta 2012 (OP TGP-1, 2009). S sprejetjem evropske zakonodaje v okviru Podnebno-energetskega paketa EU se ukrepom, sprejetim v okviru operativnega programa, pomen še dodatno poveča, saj je dosledno izvajanje načrtovanih ukrepov za izpolnitev Kjotskega protokola nujen pogoj tudi za izpolnitev obveznosti zakonodaje Podnebno-energetskega paketa. OP TGP-1 (2009) v osnovi obravnava nabor ukrepov do leta 2012, njihov učinek na zmanjšanje izpustov TGP pa naj bi bil očiten tudi v obdobju 2013–2020 (OP TGP-1, 2009).

Operativni program kot nujne izpostavlja ukrepe s področja spodbujanja soproizvodnje električne energije in toplote z visokim izkoristkom, rabe obnovljivih virov energije (sistem zagotovljenih odkupnih cen, finančne spodbude), sonaravnega razvoja prometa (obveščanje potrošnikov o porabi goriva in izpustih CO₂, obdavčitev motornih vozil glede na izpuste CO₂), sonaravnega ravnanja z odpadki ter ukrepe, vezane na prizadevanja Vlade RS za blaženje posledic gospodarske krize – spodbujanje učinkovite rabe energije v široki rabi, posebej v javnem sektorju ter industriji (CO₂-dajatev, trgovanje z izpusti TGP). OP TGP-1 še posebej poudarja izkoriščenje dovoljene količine ponorov. Če ne bi mogli upravičiti ponorov, bi to pomenilo dodaten primanjkljaj pri doseganju kjotske obveznosti v višini 1320 kt CO₂ letno ter nujnost zagotovitve še dodatnih sredstev za nakup pravic do izpustov TGP v višini 99 mio. EUR (OP TGP-1, 2009).

S podpisom Podnebno-energetskega paketa se je Slovenija zavezala k doseganju naslednjih ciljev:

• 9-odstotni prihranek končne energije do leta 2016 glede na preteklo porabo (implementacija Direktive 32/2006/ES o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah);
• povečanje deleža električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov energije, na 33,6 % rabe energije do leta 2010 (Resolucije o nacionalnem energetskem programu, ReNEP 2004 in Direktiva 2001/77/ES);
• povečanje deleža biogoriv v skladu s ciljem Direktive 2003/30/ES o spodbujanju rabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v transportu. Sedanji cilj Slovenije opredeljuje  Uredba o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v prometu, ki določa delež letne količine biogoriv, dane na trg za pogon motornih vozil. Cilj se viša za 1 odstotno točko letno do leta 2010 in potem do leta 2015 za 0,5 odstotne točke letno, ko je ciljna vrednost 7,5 % celotne letne količine goriva, danega na trg za pogon motornih vozil. Povečanje izpustov TGP bo treba omejiti na največ 4 % do leta 2020 glede na leto 2005 v sektorjih, ki niso v shemi EU za trgovanje z izpusti – torej iz prometa, široke rabe, odpadkov, kmetijstva in manjših industrijskih naprav. Izpusti iz naprav, ki so v shemi za trgovanje z izpusti, so izvzeti iz obveznosti držav članic, njihovo zmanjševanje ureja shema trgovanja z izpusti na ravni EU. Številka še ni dokončna in bo prilagojena zaradi sprememb v naboru naprav, ki so vključene v shemo za trgovanje z izpusti;
• 25-odstotni delež obnovljivih virov energije v rabi končne energije do leta 2020;
• najmanj 10-odstotni delež energentov iz obnovljivih virov energije v rabi energentov za pogon motornih vozil (OP TGP-1, 2009).

Za izvajanje domačih ukrepov iz OP TGP-1 bo Vlada Republike Slovenije v štiriletnem obdobju 2009–2012 zagotovila javna sredstva v višini 604,7 mio. EUR. Za to, da bo Slovenija izpolnila obveznosti iz Kjotskega protokola, je poleg financiranja prej omenjenih domačih ukrepov, opredeljenih v tem dokumentu, v obdobju do leta 2012 treba zagotoviti dodatnih najmanj 80 mio. EUR za nakup pravic do izpustov TGP v višini 1,07 mio. ton CO₂ ekv./leto, ki jih moramo v primeru preseganja kupiti na mednarodnem trgu. Za zagotovitev sredstev za nakup pravic do izpustov TGP je predvidena uvedba okoljske dajatve za obremenjevanje okolja z izpusti CO₂ na pogonska goriva v višini do 0,02 EUR/l.

Za doseganje ciljev Kjotskega protokola bodo uporabljeni predvsem sistem trgovanja s pravicami do izpustov TGP, ki zajemajo približno 44 % vseh izpustov, ponori in kjotski prožni mehanizmi.

Kjotski prožni mehanizmi vplivajo predvsem na sektor proizvodnje električne energije in toplote, rabe energije v industriji in gradbeništvu ter na industrijske procese. Slovenija jih bo morala uporabiti, saj zadnje projekcije izpustov za obdobje 2008–2012 kažejo presežek v višini 1,10 Mt CO₂ ekv./leto. Izkoriščenje kjotskih prožnih mehanizmov predvideva pridobitev emisijskih kuponov na enega od spodaj opisanih načinov:
- z objavo javnega poziva za fizične in pravne osebe, da predložijo prijavo za prodajo AAU enot z izvedbo projekta skupne naložbe ter po ustreznem postopku, ki ga določa predlog zakona, z nosilcem skupne naložbe sklenejo pogodbo o njihovem odkupu;
- z nakupom enot dodeljenih količin (AAU) od države pogodbenice Kjotskega protokola, ki te prodaja;
- z nakupom AAU ali emisijskih kuponov na trgu (OP TGP-1, 2009).

Zaradi možnosti izkoriščanja ponorov v gozdovih želi Slovenija v prihodnje trajnostno gospodariti z gozdovi ter izkoriščati ponore CO₂. Skladno z dogovorom iz Marakeša lahko uveljavlja ponore v gozdovih v višini 1320 kt CO₂ ekv. Akumulacija lesne zaloge v preteklem obdobju je rezultat dolgoročnega načrtnega dela gozdarske stroke na principih trajnosti, sonaravnosti in večnamenskosti, kar je tudi osnovni cilj Resolucije o nacionalnem gozdnem programu (ReNGP, 2007). Gospodarjenje z gozdovi (ne glede na lastništvo) usmerja Zavod za gozdove Slovenije. Največji možni posek je določen z gozdnogospodarskimi načrti za gozdnogospodarska območja z veljavnostjo 10 let (zadnji veljajo za obdobje 2001–2010). Po teh načrtih je najvišji mogoči posek 4.050.000 m³/leto, ki pa se zvišuje. Akumulacija ogljika v gozdovih, zaradi načrtnega povečanja lesnih zalog, je ključna kategorija pri uveljavljanju ponorov CO₂ v okviru Kjotskega protokola. Zato bo Slovenija za prikaz povečevanja lesnih zalog uporabila tretjo zahtevnostno stopnjo (Tier 3). S tem namenom je bila leta 2007 izvedena nacionalna inventura stanja gozdov, ki mora biti ponovno izvedena v letu 2012. Trenutni podatki kažejo, da gozdovi dejansko akumulirajo 3- do 4-krat več CO₂, kot ga lahko Slovenija izkoristi pri doseganju obveznosti Kjotskega protokola po sklepu 11/CP.7 (1,32 Mt CO₂). Akumulacija CO₂ v gozdu je le začasna rešitev, saj zalog ogljika v gozdovih ne bo mogoče povečevati v nedogled. Po izravnanju toka CO₂ v gozd in iz njega lahko gozd v daljšem časovnem obdobju doživi premik od ravnovesne starostne strukture in vremenskih pojavov in sam postane vir CO₂ (OP TGP-1, 2009).

V odnosu do prednostnih nalog politike ukrepov podnebnih sprememb Republika Slovenija ocenjuje, da je v splošnem treba posebno pozornost nameniti predvsem tistim sektorjem, pri katerih:
- je že sedaj močno izražena ranljivost za sedanjo spremenljivost podnebja (na primer kmetijstvo, ki že ima sprejeto sektorsko strategijo prilagajanja na podnebne spremembe),
- sedanje smeri razvoja povečujejo ranljivost za podnebne spremembe (na primer urbani razvoj, raba prostora),
- je čas prilagoditev najdaljši in so poznejše spremembe razvoja povezane z največjimi stroški (na primer raba prostora, infrastrukturni objekti, gozdarstvo, urbani razvoj, stavbni fond).

• ReNEP 2004
• ReNGP, 2007
• Uredba o pospeševanju uporabe biogoriv in drugih obnovljivih goriv v prometu