|
|
Emisije
snovi v zrak, razdeljene po glavnih kategorijah virov
Emisije snovi v zrak razdelimo glede na sledeče skupine:
osem osnovnih onesnaževal (SO2, NO2, NH3, NMVOC,CO, delci - TSP, PM10 in PM2.5),
težke kovine (Pb-svinec, Cd-kadmij, Hg-živo srebro),
težkorazgradljive organske spojine - POPs.
Metodologija CORINAIR, v skladu s katero se emisije izračunavajo, ima definiranih 11 glavnih kategorij virov. To so:
- termoelektrarne
- toplarne in kotlovnice za daljinsko ogrevanje (NFR 1),
- kotlovnice
za ogrevanje in mala kurišča (NFR 2),
- industrijske
kotlovnice in procesi z izgorevanjem (NFR 3),
- tehnološki
procesi brez izgorevanja (NFR 4),
- pridobivanje
in distribucija fosilnih goriv (NFR 5),
- uporaba
topil (NFR 6),
- cestni
promet (NFR 7),
- ostali
promet (NFR 8),
- ravnanje
z odpadki (NFR 9),
- kmetijstvo,
gozdarstvo in živinoreja (NFR 10),
- narava (NFR 11).
Izpusti plinov, ki povzročajo zakisljevanje, škodujejo zdravju ljudi ter povzročajo škodo na ekosistemih in zgradbah,
predvsem zaradi pospeševanja korozije. Najmočnejši zakisljevalni učinek imata žveplov dioksid (SO2) in dušikovi oksidi (NOx).
Amoniak (NH3) prispeva k učinku evtrofikacije. Označuje prekomerno kopičenje hranilnih snovi v vodah, npr. v jezerih.
Predhodniki ozona (NOx, NMVOC, CO) ob sončnem segrevanju vstopajo v kemijske reakcije z drugimi spojinami ter povzročajo nastanek prizemnega ozona.
Vir: Ministrstvo za okolje in prostor, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2007
|
